Mladeniči in mladenke!!

Z velim veseljem vam oživljam spomin na vrle može in žene našega naroda, ki so si v preteklosti upali tvegati:
sklepali so zakrament svetega zakona, ki je najbolj trden temelj družine vseh časov!
Živimo v dobi, ko si moraš res veliko upati, če svojo izvoljenko kot mladenič misliš pripeljati pred oltar.
V mnogo čem je to prvo tveganje podobno tveganju tisti mladih fantov, ki se odločajo za duhovniški poklic.
KDO SI TOREJ ŠE DANES UPA TVEGATI S KRISTUSOM?

Očeta in mater nam izbere božja previdnost, tudi jezika in narodnosti si nismo v začetku sami izbrali. Izbrani pa smo, da posredujemo
eno največjih dobrin prihodnjemu rodu, to je "OČETOV BLAGOSLOV".
Vesela novica evangelija nam govori, kdo je vir tega blagoslova, Jezus zakliče: "Slavim te Oče, Gospod nebes in zemlje,
ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da Oče tako ti je bilo všeč".

Spoštovani mladeniči, ki nameravate postati očetje!
Vaša naloga je velika. Vam je Bog dal edinstveno nalogo, da po zgledu sv. Jožefa postanete varuhi svojih družin.
Še več, po zakramentu krsta, boste družinski duhovniki. Kakor sem jaz kot župnik postavljen, da kličem božjega blagoslova na
župljane iz Artič in Sromelj,tako si boste vi izprosili blagoslova svoji družini.Vsak dan vam bo dana priložnost,
da dokazujete svojim otrokom, da se niso rodili slučajno, da so božji blagoslov, da so dar od Boga,
ki je izprošen z molitvijo in je od prvega trenutka bivanja hvaležno sprejet. Vaša naloga je res velika.
Ko boste svoje dete prinesli skupaj z svojimi ženami k zakramentu svetega krsta, nastopi zahvalni dan,
dan, ki ga naredil Gospod.

Veličina očetovskega poklica pa se izpolnjuje ob družinski mizi. Oče je gostitelj svojim otrokom.
Tam ob mizi je vsak otrok sprejet, čeprav vsak drugačen, je dragocen gost. Oče in mati skupaj pripravljata
svež kruh in postajata živ evangelij, ko otroci spregovorijo za to edinstveno dobrino besedo HVALA.
Oče me pelje od kruha na domači družinski mizi, ki ga je prislužil s trdim delom, do drugega kruha, druge mize,
oltarja, kjer je kruh, ki se ne da plačat, je zaston. Ta kruh je kot smisel, je resničen kruh. Je kruh, ki v sebi skriva
besedico AMEN.

V besedici amen se prešinjajo mnogi pomeni: ZANESTI SE NA KAJ ali na KOGA, ZAUPANJE, ZVESTOBA,
TRDNOST, ZANESLJIV TEMELJ, STATI NA ČEM, RESNICA. S tem hočemo reči, da sem biti samo RESNICA tisto,
na čemer človek končno res lahko stoji.

Zato danes kličem vsem mladeničem mojega naroda, naj se ne bojijo tvegati, ne bojte se svojih izbrank povabit pred oltar.
Pokažite svojim otrokom, da si upate. Tudi tisti, ki se odločate za duhovniški poklic, tvegajte pot z Gospodom.
Vse vas naš narod potrebuje, prve zato, da boste pravi očetje ob družinski mizi, druge, da boste delili Živi kruh iz oltarja.
Kot, da bi imeli pred sabo mladega mornarja, ki se odpravlja na pot okoli sveta sam v doma narejem čolnu.
Takšen ima takoj ob sebi množico ljudi, ki takšnemu ambicioznežu, ki noče biti mamin sinček, dopoveduje,
kaj vse bi lahko šlo narobe: "Sonce te bo opeklo, ne boš imel dovolj hrane! Ta tvoj čoln ne bo vzdržal v razburkanem morju.
Ne bo ti uspelo. Kaj bi ta pesimistična množica povedala kakšnemu mlademu zakonskemu paru ali kakšnemu novomašniku?

Naša naloga je, ko zaslišimo vsa zastrašujoča svarila namenjena pogumnemu mornarju,da odhitimo na pomol
in kričimo na ves glas besede obtimizma, ki jih mlade družine še tako potrebujejo.
Ko se začenja ladja mladega družinskega očeta oz. novomašnika pomikati proti obzorju, tecimo kot preroki
na konec pomola in zakrilimo z obema rokama, kakor da bi mu dajali znamenje zaupanja in začnimo vpiti:
"Srečno pot! Res si pogumen! Mi smo s teboj! Ponosni smo nate. Veliko sreče prijatelj.
Včasih se res zdi, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi. Eni se čutijo dolžne, da nam povedo, kaj vse bi lahko šlo narobe,
ko se odpravljamo v neznane vode svojega enkratnega življenja: "Boš že videl, ko prideš v mrzli kruti svet, dragi moj.
Zapomni si te moje besede."So pa evangeljski mali ljudje, ki stojijo na koncu pomola, nas opogumljajo za pot naprej
in izžarevajo nalezljivo zaupanje: "Srečno pot!"

Slaboten sem postal slabotnim. Vsem sem postal vse, da bi vse rešil. Slepemu sem bil oko in hromemu noga; oče sem bil ubogim.
S temi besedami apostola Pavla privoščim našemu narodu krepostnih mož in žena, ki si bodo upali biti svetilniki bodočim rodovom.
In tudi meni naj pri tem BOG pomaga.
Amen